Windsurfing

Pozdravljeni po dolgem času. Žal moje financno stanje ni najboljše in zato morem svoje moči izven morja posvečati predvsem tistim opravilom, ki mi prinesejo kaj prihodkov. Ker sem za blog dobival honorar sem se trudil tembolj ažurno pisati o svojih dogodkih. Žal je prišla odločitev na začetku leta, da sredstev za moj honorar ni več in tako sem ta blog opistil in se posvetil moji novi internetni strani, ki je pa zaradi večje dosegljivosti in razumljivosti širšemu svetu v angleškem jeziku.

Tako vabim vse, ki ste redi prebirali moj blog, da me od sedaj lahko spremljate na moji prenovljeni internetni strani: www.tineslabe.com

Ideja ali sanje? To je bilo vprašanje, ki mi je rojilo po glavi, ko sem razmišljal o tem kar sem pred nekaj tedni le izpljal. Nekoč mi je nekdo rekel: »Ljudje, ki imajo sanje, srečneje živijo« in moram se strinjati z njim.

Proti Splitu

Pred približno dvema letoma se mi je porodila ideja, da bi prijatelje, s katerimi sem se zbližal na številnih tekmovanjih, povabil na luksuzno jadrnico in bi skupaj odkrivali nova mesta za windsurf po Jadranu, ki je še tako neraziskan, saj ob bolj »brutalnih« razmerah trajekti prenehajo voziti in je otoke nemogoče doseči. Idejo sem premleval in jo kot projekt predlagal mojemu sponzorju Red Bull-u, pa ni bilo nobenega odziva. Nekoliko sem jo potlačil, a ostala je v meni in velikokrat sem sanjal, kako bi po naporni sezoni lahko imel svojo jahto ter se z najboljšimi prijatelji odpeljal tja kjer še nihče ni surfal. V popolni harmoniji z naravo pa bi z njimi užival in skupaj bi se igrali z velikimi igračami na razburkanem morju.

Pa da vidim kam bi lahko šli

Idejo sem ponovno predlagal Red Bull-u, ob tem pa sem jo predstavil še nekaterim drugim podjetjem. Na moje presenečenje so bili vsi zelo navdušeni, a potrdila za finančna sredstva nisem dobil od nikogar. Maja pa sem dobil telefonski klic »Tine, Recharge je podprt, pojdi v akcijo!«. Bilo je že sredi sezone in ravno sem bil na poti v Grčijo, a vseeno sem odložil telefon in se za nekaj časa ustavil. Prešinil me je občutek sreče, a po drugi strani občutek odgovornosti, saj je bil pred mano prvi resnejši mednarodni projekt, ki ga moram voditi sam. Z gotovostjo pa vam lahko povem, da je sreča prevladovala. YES!

Dobro jutro

Zavedal sem se, da bom brez pomoči prijateljev težko izpeljal projekt, saj sem zaradi tekmovanj skoraj vse poletje odsoten. Na papirju sem oblikoval načrt in poklical naokoli. Najprej sem se s Trstiko (Denisom Podrugom), prijateljem iz Splita, posvetoval kam bi lahko šli pogledat, saj kot domačin le nekoliko več ve kje bi lahko bila prava mesta. Sledila je raziskava na internetu, pregled statistik, ogled obal na Google Earthu … Potem pa je prišla na vrsto barka. Spraševal sem naokoli prijatelje in preko spleta sem poslal nekaj povpraševanj, a vedno znova so mi ponujali tiste lesenjače, ki jih vsi poznamo z Jadrana. Meni pa nikakor niso bile všeč. Po pogovoru sem ugotovil, da zelo težko plujejo po razburkanem morju in še na fotografijah ne izgledajo ravno nekaj posebnega. Želel sem narediti projekt, ki bo mednarodno odziven, zato sem iskal dalje in poklical prijatelja Tonija Buliča, lastnika surf centra Zoo Station (Bol), pri katerem sem dolgo nazaj delal. Kakor vsi dalmatinci je nekaj časa potreboval, a na koncu mi je le poslal kontakt v Splitu, le-ta pa mi je poslal mail s temle linkom: http://www.fortuna-cruising.com/DALMATA/dalmata.htm . »To je to!«

Lepotica

Potrebno je bilo najti odličnega fotografa, saj le z odličnimi fotografijami lahko prosperiraš. Najprej sem mogel najti zanj sredstva. Projekt sem predstavil Quiksilverju, ki me je takoj podprl in mi tako omogočil še boljšo organizacijo. Kontaktiral sem nemškega fotografa Nielsa Patricka Geisselbrechta in ko sem mu pokazal barko in mu razložil idejo je bil takoj za. Za kamermana se je zadolžil Red Bull in zato sem to prepustil njim.

“Oborožena” jadrnica

Zadnja večja stvar, ki sem mislil da bo najlažja, je bila zbrati ekipo. Napisal sem povabilo in ga poslal prijateljem, katerim sem že dolgo prej povedal za projekt. Ker pa je življenje profesionalnih windsurferjev zelo polno potovanj, je bilo kar nekaj fantov zasedenih ali pa so prišli vmes projekti sponzorskih obveznosti. Naenkrat je stvar postala dosti bolj komplicirana kakor sem si mislil. Po nekaj klicih in mailih sem le zbral ekipo, a za vsak slučaj sem si pustil dve mesti prosti.

Zvečer se ekipa zabava

Kakor nalašč sem na zabavi po podelitvi za državno prvenstvo srečal prijatelja, ki ga že res dolgo nisem videl. Bumbak (Davor Bumbak) je navdušen windsurfer, ki ima v Jadranskem morju zelo veliko izkušenj, saj že vrsto let dela kot skipper na poletnih čarterjih. Tako pozna skoraj vsak zalivček in tudi ve kam lahko ob zelo razburkanem morju skrijemo barko. Takoj sem ga povabil in po kratkem premisleku je pristal.

Bumbak

Pozabiti pa ne smem na Tonija Zupančiča, ki mi je pomagal pri izdelavi promocijskega materjala brez katerega sponzorji sigurno ne bi bili zadovoljni.

Tale je pa za mamo Justi, da bo videla kako njen Toni uživa

Osem (eden je zamudil) windsurferjev, dva kamermana, fotograf, kapetan, dva mornarja in kuhar smo se 5.11. zbrali v Splitu in moje sanje so se začele …

Ko sem že mislil, da se lahko spočijem in odmislim vsa tekmovanja, temu ni bilo tako. Na vrsti je bil Slo Style 2007, državno prvenstvo v prostem slogu (freestlye). Sliši se le državno prvenstvo, a ko vsi od tebe pričakujejo le zmago, je pritisk zelo velik. Še posebej ob dejstvu, da sem sezono slabše zaključil, kot sem pričakoval (Rusija) in da so nekateri drugi fantje vse poletje trenirali, ko sem jaz tekmoval na svetovnih in evropskih pokalih.

Dobro jutro, pa gremo v akcijo

Tekmovanje je bilo razpisano za prvi vetrovni konec tedna v oktobru. Kakor naročeno je bila za vikend napovedana burja. Na izolski punti se je zbralo petnajst tekmovalcev iz vse Slovenije. Kljub dobri napovedi vetra zjutraj ni bilo, a ob devetih, ko je bil prvi sestanek tekmovalcev, je kot bi nekdo na Črnem Kalu »pritisnil gumb«, povlekla burja. Ker vem, da je lahko burja zelo »nagajiv« veter, sem sestavil prav vsa jadra (pet jader: 6.5, 5.7, 5.3, 4.7 in 4.2), saj sem želel biti popolnoma pripravljen.

Ko se je tekmovanje pričelo sem bil presenečen koliko so se predvsem mladi tekmovalci naučili odkar sem jih nazadnje videl. Vsi po vrsti so obračali loope, spocke, flake… Odločil sem se, da bom vsak heat odpeljal na polno, ne glede proti komu vozim. Začel sem z jadrom 5.3 in razbil led z odličnim začetkom, ki mi je dal samozavest. Veter je nekoliko padel in zamenjal sem na 5.7 ter suvereno nadaljeval tekmovanje.

Kmalu pa je bilo na vrsti že polfinale v katerem sem tekmoval proti Andražu Žanu, ki se je vrnil z nekajmesečnega treninga v Egiptu. Vedel sem, da je zelo motiviran in da zna tekmovati, saj se je udeležil že kar nekaj tekem evropskega pokala. Odločil sem se, da odpeljem rutinski heat in da ga neprestano opazujem v slučaju, da bi bilo potrebno kaj tvegati (če bi njemu uspel izvrsten heat).

Ob končnem pisku sirene sem vedel, da sva bila zelo blizu, a da je zmaga moja. Čakal me je le še finalni obračun proti Boštjanu Bernotu, ki pa sem ga z povprečno vožnjo dobil. Vesel sem bil zmage enojne eliminacije!!!

Sledil je krajši premor in glavni sodnik tekmovanja Matevž Malej je odredil začetek dvojne eliminacije. V začetnih krogih je bil veter še dovolj stabilen in presenetila sta predvsem Žan Šude, ki je bil eden najmlajših tekmovalcev in je na koncu zasedel sedmo mesto ter bivši predsednik Style Teama Tine Lavrič, ki se je uvrstil na končno šesto mesto. Veter je vse bolj pojenjal, začelo se je temniti, saj se je bližala noč. Ker smo bili že cel dna na mrzli burji je bil zadnji možni start določen ob 17h. Dvojna eliminacija se tako ni izpeljala do konca - prekinjena je bila med bojem za četrto mesto med Žanom in Hrčkom. Vrstni red prvih treh iz enojne eliminacije je ostal nespremenjen.

Zvečer je v Portoroškem baru Heineken sledila razglasitev rezultatov in seveda se je nadaljevala z odlično zabavo pozno v noč. Zares vse pohvale gredo Style Teamu in vsem, ki so pomagali, da se je Slo Style 2007 lahko zgodil.

Tekmovalci

Taki dogodki nas zbližujejo in višajo vrednost našega športa. Vesel sem, ker sem ponovno postal uradni državni prvak v jadranju na deski v disciplini prosti slog (tako je pravilno slovensko, a se sliši zelo primitivno, zato bi raje rekel da sem državni prvak v freestyle windsurfingu!).

Prvi trije

Več o Slo Stylu pa na uradni spletni strani :

http://www.style-team.si/test/slostyle/slostyle2007/index.html

Sproščen med oljkami

V nedeljo zjutraj sem se navdušen prebudil in končno dočakal pobiranje oljk. Kljub dobri burji sem ta dan namenil prijateljem in družini. Ves dan sem užival v pobiranju oljk v odlični družbi in sproščenem okolju.

Družba zbrana ob dobrotah …

Še teden dni in pričel se bo moj projekt Recharge. Gre za popotovanje s tole jadrnico, a več o tem prihodnjič.

Ponovno je dolgo trajalo, da sem spisal blog, a povem vam, da so bili zadnji trije tedni polno zasedeni. Najprej sem se udeležil finala svetovnega pokala na severu Nemčije, priletel domov za 29 ur in nato odrinil v Rusijo na obalo Črnega morja, kjer je bila zadnja tekma evropskega pokala. Sezone je tako predčasno konec, saj je bil tradicionalen finale evropskega pokala v Premanturi odpovedano, domnevno zaradi finančnih razlogov.

No pa naj začnem po vrsti, kot so hiše v Trsti, kakor mi na primorskem radi rečemo ;). Potovanje do Severnomorskega prestižnega otoka Sylta sem tokrat začel z letom od Dunaja proti Hamburgu. Tam me je pričakal moj dobri prijatelj Andre Paskowski, ki živi le 5 min stran od letališča. Na letališču je bil tudi velik tovornjak, ki je tam čakal dva dni, da pobere opremo vseh prispelih tekmovalcev, saj je Hamburško letališče najbližje Syltu. Tako smo tekmovalci naložili svojo opremo v tovornjak (skupaj je bilo opreme kar za 20 ton), nato pa je vsak najšel svojo pot do Sylta, ki je od letališča oddaljen uro in pol vožnje in nato še pol ure z vlakom. S Paskowskim sva najela avto, počakala da je prispelo še pet drugih tekmovalcev in tako se nas je sedem odpeljalo proti severu v Volkswagnu Touranu. V avtomobilu je bila zelo elitna surfarska družba: Ricardo Campello (3x svetovni prvak v prostem slogu), Kauli Seadi (svetovni prvak v jahanju valov), Marcilio Browne (aktualni svetovni prvak v prostem slogu), Golito Estredo (lanskoletni svetovni prvak v prostem slogu), Antxion Otaegui, Andre Paskowski in moja malenkost.

Pot s prvaki na finalno tekmo

Vhod na dogajanje

Prispeli smo na deževno in hladno obalo Severnega morja. Vsak je poiskal svojo nastanitev in ker je bila že pozna ura, smo šli kmalu spat. Drugo jutro sem se sprehodil do dela plaže, kjer se je odvijala tekma in ker je bilo kakih 25 minut hoda, sem se odločil, da si najamem kolo, ki mi je ves teden krajšalo pot na in s plaže. Sestavil sem slalomsko opremo in opremo za prosti slog, saj se regatni odbor lahko sam odloča katero disciplino bomo vozili, tako da je bilo potrebno biti v neprestani pripravljenosti za obe disciplini. Otvoritev tekmovanja je bila tako svečana, kot še na nobeni tekmi, ki sem jo obiskal. Tekmovalci vsake države so dobili svojo zastavo in v abecedni koloni, kakor na olimpijskih igrah, vkorakali v manjšo areno, kjer so vsako državo posebej poklicali. Lahko pa si mislite kaj se je zgodilo: seveda, Slovenske zastave ni bilo, prinesli so Hrvaško in Slovaško zastavo. Nekaj časa so me celo prepričevali, naj kar grem s Slovaško, potem so me hoteli priključiti Špancem, a nisem se dal. Bilo mi je iskreno žal, da s seboj nisem imel naše zastave, a žal nisem vedel, da je na tej tekmi tako svečana otvoritev. Odločil sem se, da stopim na oder brez zastave, a publiki sem razložil, da sta Slovenija in Slovaška dve državi ter jim na hitro razložil kje se Slovenija nahaja. Napovedovalec je z nekoliko kislim nasmehom to prevedel v nemščino, saj je sam žal ne obvladam tako dobro. Vsaj kakih 6000 ljudi, kolikor jih je bilo na otvoritvi, sedaj ve kje se nahajamo. Sklenil pa sem, da bom slovensko zastavo od sedaj naprej nosil na vsa večja tekmovanja.

Zastave so plapolale, a slovenska žal ne

Pričelo se je tekmovanje, veter pa je bil zelo šibak, zato smo začeli s slalomom za katerega je potrebno le deset vozlov. Tekmovanje je bilo velikokrat prekinjeno zaradi prešibkega vetra, a na koncu smo le izpeljali en plov z veliko opremo (9.0 in 125L desko) in skozi vse obrate sem se boril z aktualnim rekorderjem v hitrosti na morju, Finianom Maynardom, a na koncu me je le porazil, osvojil sem 7. mesto v svoji skupini. Dodam pa naj le še to, da mi je prav Finian posodil veliko desko, ki je žal še nimam. Naslednji dan je bil na vrsti freestyle. V zelo sunkovitem vetru z dežjem so začeli enojno eliminacijo. Veter je nihal med 18 in 30 vozli, kar je zelo oteževalo izbiro velikosti jadra. Odločil sem se za 5.3 in naredil napako, z dežjem je prišel zelo močen veter in vseh 5 min. sem imel preveliko jadro, tako da sem izgubil proti Leu Rayu. Sledile so ženske v disciplini jahanja valov, kjer je presenetljivo zmagala Nayra Alonso.

Ko ni bilo vetra, je bil čas za intervijuje

Brezvetrje je nato zaznamovalo nekaj dni, nakar je le prišel dan z veliko vetra. Sestanek tekmovalcev je bil že ob osmih zjutraj in odločitev je padla, da začnemo z dvojno eliminacijo v prostem slogu. Bil sem v uvodnem krogu zaradi prejšnjega poraza, zato sem bil v obleki in na morju že petnajst čez osem. Petnajst minut kasneje smo začeli, a po dveh skupinah je bilo tekmovanje prekinjeno zaradi preveč sunkovitega vetra. Vodja tekmovanja se je odločil, da takoj pričnemo s slalomom. Tekel sem pripravit opremo in že je bil prvi start. Izpeljali smo štiri zaporedne slalome. Po skoraj šestih urah v surf obleki sem se želel preobleči, ko sem po zvočniku slišal, da bomo nadaljevali s prostim slogom. Zdrvel sem nazaj na obalo, že zelo utrujen in premražen, pograbil sem opremo in se pognal v morje. Vedel sem, da če želim obdržati svoje 18. mesto v skupnem seštevku, moram prvi boj zmagati. Zbral sem se in odpeljal zelo solidno, kar je zadostovalo za zmago proti Klaasu Vogetu. Naslednji je bil na vrsti Nicolas Akgazciyan in proti njemu sem se odločil za zelo zahtevno vožnjo, saj bi le tako lahko zmagal. Po osmih urah v mokri obleki žal nisem imel več moči in sem slabo odpeljal. Do konca tekmovanja smo odpeljali le še en slalom in svetovni pokal v prostem slogu in slalomu je bil zaključen.

S finalno tekmo sem bil zadovoljen, saj sem dosegel 17. mesto v prostem slogu in zelo obetavno 27. mesto v slalomu. Ta dva rezultata pa sta me ponesla na končno 17. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala v prostem slogu in končno 39. mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala v slalomu. Vesel sem, ker mi je končno uspel preboj med dvajset najboljših na svetu v prostem slogu!

Pot domov je bila po napornem tednu dolga, a ob mislil da bom doma le 29 ur, se je še bolj vlekla. Doma sem bil v veliki dilemi ali naj odpotujem na zadnjo tekmo evropskega pokala, kjer je bila vetrovna napove slaba, ali naj ostanem doma in grem na bratrančevo poroko. Po dolgem premisleku sem se odločil za tekmo, saj sem želel storiti prav vse, kar je mogoče, da se vrnem med evropsko deseterico, kjer sem že zadnja štiri leta. Odpeljal sem se do Münchna, kamor sem se vozil vso noč, nato pa z dvema prijateljema odletel do Moskve, si na hitro ogledal Rdeči trg in odletel naprej do Anape, ki leži na severni obali Črnega morja.

Prihod v narobe svet, kjer tudi avtomobili vozijo po stropu

Kremelj

Mučno čakanje na veter mi ni zbrisalo upanja, da bo le zapihalo. Na začudenje vseh je začelo pihati, a iz smeri, ki je prisilila organizatorje, da prestavijo regatno polje. Hitra sprememba lokacije je bila učinkovita. Tekmovalci smo se na novi lokaciji hitro pripravili in vse je bilo nared za tekmovanje. Glavni sodnik se je odločil, da nam da 45 minut za ogrevanje nakar je začel s prvim krogom. Uspešno sem se prebil v naslednji krog, kjer me je čakal Ruben Petrisie. Šibek, a konstanten veter je omogočal nemoten potek tekmovanja. Odpeljal sem odlično in premagal tudi Rubena. Veter je začel pojenjati. Pravila v prostem slogu narekujejo, da je za pridobitev veljavnih rezultatov potrebno izpeljati dva celotna kroga. Dodam pa naj še to, da v primeru kjer ni uradnega rezultata, organizator dobi nazaj 50% denarnega sklada, ostalo pa se razdeli tekmovalcem. Minuto in pol predno bi imeli veljavne rezultate se je glavni sodnik odločil, da prekine tekmovanje zaradi premalo vetra, ki pa je še popolnoma zadostoval za nadaljevanje tekmovanja. Večina tekmovalcev se nas je pritoževalo, a odločitev je padla. Do konca tekmovanja se veter ni vrnil in ostali smo brez rezultata. Če bi pridobili uradne rezultate, torej če bi glavni sodnik nadaljeval še minuto in pol (ki bi jo moral!) bi se jaz v skupnem seštevku povzpel najmanj z 12. na 7. mesto. Izgubil pa sem tudi okoli 1200€ nagradnega sklada. S povešeno glavo in zelo razočaran nad dogajanjem na zadnji večji letošnji tekmi, sem se popolnoma izmučen vrnil domov.

Tupolev od zunaj …

… in od znotraj = Ko to tamo peva

Evropski pokal sem tako prvič v svoji karieri končal izven deseterice, čeprav po mojem osebnem mnenju ne po svoji krivdi. Sedaj bom nekaj časa preživel doma, da se pomirim in razmislim kako naprej. Naslednji konec tedna imam namen s prijatelji obirat bratove oljke, saj me to delo zelo sprošča in prav zato komaj čakam.

Spet čakam na letališču, tokrat v Parizu. Očitno mi z zamudami letal želijo dati čas za pisanje svojega bloga. No, naj se opravičim vsem bralcem, da se skoraj mesec dni nisem oglasil. Neprijetna, a življenjska izkušnja je nekoliko spremenila moje plane. Zaradi nepričakovane smrti Slavka Šetine, očeta moje punce, sem se odločil, da izpustim slikanje v Dahabu in ji ob teh težkih trenutkih stojim ob strani. Tako sem dva tedna mojih počitnic podaljšal.

A moral sem naprej, saj sem bil povabljen na Madagaskar in sicer na revijalno tekmo Air Madagaskar windsurf Challenge. Dva Venezuelca, svetovni prvak Golito in Cheo, Italijan Matia Pedrani, trije Francozi Leo Ray, Nicolas Agazijan, Antony Ruenez, Španec Antxion Ortaegi in jaz smo se zbrali skupaj s fotografom, organizatorjem in dvema kamermanoma na letališču v Parizu. Od tam naprej pa je bilo vse več kot odlično organizirano in kar je presenetljivo - popolnoma brezplačno. Glavni sponzor Air Madagaskar je poskrbel za letalske vozovnice, ironija pa je bila v tem, da nihče od nas osmih tekmovalcev ni vedel kam pravzaprav letimo. Tako smo šele v Parizu izvedeli, da gremo na skrajni sever tega pravzaprav ogromnega otoka. Šele med letom smo ugotovili, da ne letimo direktno, marveč najprej v glavno mesto Antananarivo, ki se nahaja na sredini Madagaskarja in šele potem na sever otoka v kraj Antsiranana, ki ga domačini imenujejo kar Diego Suarez, kakor se je imenoval v času francoske kolonizacije.

Lokalni takxi

Lahko pa tudi takega vzamete

Od letališča na severu smo se odpeljali še uro vožnje do manjše pasade, ki je ležala ob prečudoviti peščeni obali. Še isti dan smo po dolgi poti sestavili opremo in se odpravili na prvo slikanje. Zelo utrujeni, a polni vtisov ob prvem stiku z zelo revnim svetom, smo se že zelo zgodaj odpravili spat, saj smo se zgodaj zjutraj odpravili naprej proti samotni plaži, kjer naj bi preživeli prihodnje štiri dni.

Lokalne ceste

Opremo smo naložili na kamion in se še sami vkrcali nanj. Odpeljali smo se do bližnje majhne vasice, tam pa smo se vkrcali na ribiške ladje in odpluli do osamljene plaže.

Občutek sem imel, da sem res prišel na konec sveta. Mobitel seveda ni delal, o elektriki ni bilo ne duha ne sluha, pitna voda pa je bila le v steklenicah, vseeno pa mi je bil kraj zelo všeč. Sestavili smo opremo in »razdevičili« prekrasno sinjemodro laguno. Dnevi so si bili podobni: vstali smo okoli sedmih, pojedli popečen kruh in se odpravili na morje. Sledilo je kosilo, ki je bilo sestavljeno iz riža in morskih dobrot, ki so jih domačini nalovili za nas vsak dan sproti. Potem ponovno na morje. Ob šestih se je stemnilo, le še večerjo smo pojedli - ta se ni razlikovala od kosila - in že okoli osmih smo vsi popadali v šotore in zaspali. Povprečno šest do sedem ur dnevno smo bili na morju, kar je od tako močnem soncu zelo utrujajoče, a v tako lepi naravi na telesno utrujenost kar pozabiš. Vseeno pa smo jo po štirih dneh vsi že dobro občutili, saj se nas je pet dobro prehladilo zaradi padca odpornosti. Vsi smo počasi že imeli dovolj riža, prekuhanega v kokosovi vodi, saj smo ga jedli za vse obroke.

Priprava kosila

Še dobro se nismo zavedali in že je bil čas, da zapustimo ta prekrasen košček sveta. Pet se nas je odločilo, da bomo nazaj v pasado kar odsurfali. Odpravili smo se na »long distance« surfanje - dve uri surfanja po lagunah mimo otokov in mimo ribiških vasic je bilo sigurno nepozabno doživetje.

Naslednji dan smo izkoristili za ogled še ene lagune Sakalava Bay, kjer se nahaja windsurf šola, ki je v lasti nekaj Francozov in kamor se zadnji dve poletji odpravlja surfat naš najboljši snowboarder Rok Flander.

Lumerji, značilne opice za Madagaskar so tudi stalni prebivalci zaliva Sakalava

Presenečen sem bil nad močjo vetra na severu Madagaskarja, ki skoraj noč in dan ni padel pod 20 vozlov, čez dan pa se je ojačal tudi do 40 vozlov. Nekoliko pa sem bil razočaran nad valovi, ki se ne lomijotako lepo kakor sem mislil. Vseeno pa me neokrnjena narava otoka ni pustila ravnodušnega in ponovno sem začutil ta popoln stik z naravo, ki ga imam tako rad.

Zadnji dan smo prespali v hotelu evropskega standarda, ki nam je bil seveda po godu, a po drugi strani nas je dvoličnost revnega in razmeroma bogatega kar nekoliko pretresla. Zvečer smo še okusili nočno življenje, zjutraj pa smo odleteli proti Antananarivu, kjer smo preživeli dan v zares revnem, a slikovitem mestu.

Nazaj v civilizacijo s hotelom evropskega nivoja

Let proti Parizu je hitro minil, saj nas ga je večina prespala. Sedaj pa sedim v Parizu in čakam, da se po zelo zanimivem, a napornem potovanju, utrujen vrnem domov, a le za nekaj dni, saj 20.9. že letim na zadnjo tekmo svetovnega pokala na sever Nemčije - na otok Sylt.

Pogledal sem na koledar in presenečen ugotovil, da sem zadnjih devet tednov samo tekmoval. Od 15. junija, ko smo začeli s tekmo v Grčiji - na Rodosu - pa vse do minule nedelje, ko sem imel tekmo na Švicarskem visokogorskem jezeru Silvaplana, sem v dveh mesecih skoraj neprestanega tekmovanja odpeljal devet tekmovanj na sedmih mestih v šestih državah po Evropi. Šele sedaj mi je razumljivo, zakaj sem tako izčrpan.

V Belgiji žal ni bilo vetra tako, da sem štiri dni preživel pred računalnikom, saj sem moral odgovoriti na vse e-maile in napisati kar nekaj tekstov. Organizator nam je priskrbel zelo zanimivo nastanitev, saj naj bi bile v avgustu vse turistične kapacitete na obalnem pasu mesta Bredene zasedene. Dijaški dom s skupnimi ležišči nas je tekmovalce še bolj združil, že tako smo dobri prijatelji, v skupnih sobah pa smo podoživljali šolske dni in se zabavali ob vsakem umivanju zob … Kar spomnite se kako zabavno je bilo, ko ste se skupaj s sošolci odpravljali spat v šoli v naravi

Brezvetrje smo izkoristili tudi za ogled starega mesta Brugge, ki je zelo znano po svojem starem mestnem jedru. Zanimiv turistični ogled, manjkal je le nekoliko bolj izobražen vodič, ki nam bi znal malo več povedati o starih stavbah in zgodovini.

Zaključek Belgijske tekme pa je bil nekaj posebnega. Zabava z naslovom Zero decibel party je bila zares nekaj posebnega. Na prizorišču je bila tišina, pred odrom pa je bilo okoli tisoč ljudi z brezžičnimi slušalkami, ki so plesali in se zabavali. Povsem nov koncept zabave, osebno pa mislim, da taka zabava pri nas ne bi mogla uspeti, ker se preveč radi pogovarjamo.

Končno domov

Za štiri dni sem odletel domov in se nato odpravil v najvišji center jadranja na deski, na jezero Silvaplana v Švico. Na kar 1800m nadmorske višine leži to ledeniško jezero, ki je oddaljeno od St. Moritza le kakih 5km. Ob vsakem stabilnem vremenu po dolini med visokimi vrhovi zapiha termični veter Maloia, ki je ime dobil po prelazu iz katerega potegne. Na tem sicer mrzlem, a kar vetrovnem jezeru, se vsako leto odvija eno najstarejših tekmovanj v jadranju na deski. Letos je Engadin Maraton proslavljal svojo 30. obletnico. Ker pa je vsak, ki je kdaj v windsurfu kaj pomenil, že tekmoval na tem tako tradicionalnem dogodku, sem se tudi jaz odločil, da bom na tej obletnici nastopil, četudi v disciplini formula (kmalu bom v svojem blogu opisal vse discipline), v kateri še nikoli nisem tekmoval. Na startu se je zbralo kar 136 tekmovalcev iz prav vse Evrope in tudi sveta. Po točno eni uri, devetnajstih minutah in osmih sekundah, sem po petih dolgih krogih v cilj prijadral kot 41. Moja udeležba je bila zgolj simbolična, saj se tej disciplini nisem še nikoli posvetil. Zmagal je aktualni svetovni prvak v Formuli Avstralec Steve Allen, ki je za progo porabil točno eno uro. Drugi je bil Danec Vesterstrom Jesper pred tretjeuvrščenim Brazilcem Wilhelmom Schurmannom.

Po dolgi preizkušnji je sledila še predstava na skakalnici, zakar sem bil pravzaprav sploh povabljen v Silvaplano. Dvajsetminutno predstavo smo skupaj s prijatelji izvedli na tem jezeru prvič. Žal sem skoraj na začetku predstave nekoliko zgrešil vhod na skakalnico in zlomil smernik, tako sem večino časa porabil za zamenjavo, ne pa za skakanje. Moram pa priznati, da je občutek skakanja tako visoko - na že tako visoki lokaciji - zares izjemen občutek. Najboljši skok, enonožno in enoročno salto, je izvedel Nizozemec Kevin Mevissen.

Sledila je le še zabava na vmesni postaji gore Corvatsch na nadmorski višini 2800m, ki je vsako leto prava norija, letos pa jo je reggie skupina nekoliko umirila.

Gledalci v Silvaplani

Komaj sem čakal, da prispem domov na zasluženi dvotedenski počitek, med katerim bomo z bratom in nekaj prijatelji organizirali skupno rojstnodnevno zabavo. Komaj čakam!!!

Zares dolga dva tedna sta za mano. Prispel sem na Fuertaventuro, otok ki je dobil ime po močnem vetru, saj fuerte pomeni močen, vento pa veter. Tokrat za spremembo z letom nisem imel nobenih težav. Na letališče sta me prišla iskat prijatelja Paskowski in Bubble, s katerima sem si tudi delil sobo v Costa Calmi na jugu otoka, v neposredni bližini Playe Jandije, kjer se je odvijala druga tekma svetovnega pokala.

Najprej je bil na vrsti slalom. Na startni listi te tako tradicionalne tekme ni manjkal prav nihče, ki v slalomu kaj velja. Zato sem pričakoval, da bo še težje kakor na Lanzarote. Prvi dan mi je šlo prav vse narobe, strgal sem vrv za nategovanje jadra, zlomil podaljšek, … Slabšega začetka skoraj nisem mogel imeti. Drugo jutro sem se odločil, da grem vse ali nič. Dan sem začel bolje, že v drugi regati pa sem dobil na prvi boji prvo lekcijo. Namreč končno sem dobro štartal in prijadral do prve boje kot četrti, za mano je bilo nekaj velikih imen - Finian Maynard, Cyril Moussilmani itd. - v prem obratu sta me slednja popolnoma zaprla, eden je zapeljal med mene in bojo, drugi pa mi je položil jadro na glavo.

Zgubil sem kontrolo in padel, na takem nivoju pa padec pomeni eno od zadnjih mest. Videl sem, da se bom moral še dosti naučiti. Vseeno sem se boril vseh petnajst plovov. Zadnji je bil še posebej spektakularen, saj je 52 tekmovalcev startalo skupaj in se s hitrostjo okoli 60 km/h približevalo prvi boji. Dokler nisem bil v tej gruči si niti predstavljati nisem mogel kako to zgleda. Voda ti od tekmovalcev pred tabo škropi v obraz, tako da komaj kaj vidiš, nekdo je meter nad (proti vetru) tabo in se po možnosti še zaleti vate… zares stresna adrenalinska situacija. Potem pa ta grupa prijadra v prvi obrat, eden od tekmovalcev slučajno pade in potem, kot domine, drugi tekmovalci za njim.

Tekmovanje sem zaključil na devetintridesetem mestu, s katerim pa nisem bil prav zadovoljen, a mislim, da sem se v teh petih dneh dosti naučil in tudi vem kaj in kako moram trenirat za prihajajoča slalom tekmovanja.

Naslednji na vrsti pa je bil prosti slog. Ves čas sem mislil, da bo med disciplinama vsaj dan premora, žal pa sem se motil. Tako sva s Tatijem Fransem kot edina, ki sva tekmovala v obeh disciplinah, utrujena prišla na prvi sestanek tekmovalcev. Veter ni bil še povsem stabilen, zato je bilo tekmovanje za nekaj ur preloženo. Že prvi krog pa je postregel s predstavo, ki je napovedovala tekmovanje z najboljšim standardom v zgodovini te mlade discipline. Moj prvi nasprotnik je bil Normen Gunzlein, lanski svetovni prvak (po IFCA, to je pod okriljem jadralne zveze). Poskusil sem se sprostiti in odpeljati svojo najboljšo vožnjo. Po 5 min sem prišel na plažo zadovoljen, a vseeno sem mislil da ni bilo dovolj za zmago, ko je komentator sporočil, da sem zmagovalec jaz.

S skokom sem proslavil prvo presenečenje na tekmovanju in publika na plaži me je nagradila z aplavzom - bučen pozdrav publike je v športu, po mojem mnenju, eden najboljših občutkov, kar jih športnik doživi. Enojno eliminacijo sem zaključil na odličnem devetem mestu. Še isti dan pa smo začeli z dvojno, ki pa je za dobrouvrščene lahko prava tlaka. Tako sem v dvojni eliminaciji zelo slabo odvozil in padel na sedemnajsto mesto. Kasneje, ko sem analiziral svojo vožnjo, sem ugotovil, da me je izdala prevelika želja, saj sem imel prvič v moji karieri možnost, da se v prostem slogu uvrstim med prvih deset na svetovnem pokalu.

Kljub temu, da je Fuertaventura znana po močnem vetru, je zadnje tri dni zatajila. Brezvetrje je prekinilo nadaljevanje tekme in rezultati prve dvojne eliminacije so postali končni rezultati. Zmagovalec je presenetljivo postal Brazilec Marcilio Browne. Z drugim mestom je Kiri Thode iz Bonaira prevzel vodstvo v skupnem seštevku svetovnega pokala. Tretji pa je bil Francoz Thomas Traversa. Jaz v skupnem seštevku zasedam osemnajsto mesto in sem zelo blizu svojemu cilju – uvrstiti se med šestnajst najboljših na svetu.

Iz Fuertaventure sem odletel nazaj na Dunaj, tam prespal nekaj ur in nadaljeval z letom v Bruselj, kjer se je že začela naslednja tekma evropskega pokala. V obalnem mestu Bredene pa zaenkrat nimamo sreče z vetrom, zato imam čas za počitek in pisanje tega bloga.

Teden je že naokoli in jaz ponovno sedim na letališču, a tokrat za spremembo na Dunajskem, saj čez kako uro odletim na Fuertaventuro. No to uro pa bom izkoristil, da vam opišem dogajanje minulega tedna.

V torek je v Koprskem zalivu na presenečenje vseh zapihala zmerna burja in kljub temu, da sem bil še nekoliko slab od bolezni se ji nisem mogel upreti, še posebej zaradi družbe. Jadranje z mojimi domačimi prijatelji je zame še posebno polnjenje »baterij«, ki ga v teh dne zelo potrebujem, saj z njimi zares sproščeno uživam na morju. Za zabavo smo si na priredili kot nekakšno klubsko tekmo in se ob tem zares zabavali! Potem pa smo se vsi: Valter, Sado, Mare (moj brat), Vid, Koc in še navijači Timi, Valentina, in drugi dobili na pici, kjer smo zaokrožili naše tekmovanjce. Zares lep dan, ki me je dokončno pozdravil, hvala vsem za sodelovanje in odlično vzdušje!

S Tino se peljeva na jug

V sredo okoli poldneva pa sva že z mojo boljšo polovico odrinila proti Dalmaciji. Končni cilj je bil Pelješac, polotok nasproti Korčule. Ker pa je tekma tam pričela šele v petek, sem že pred odhodom pomislil, da bi prost dan izkoristil za obisk prijateljev na Bolu, kjer sem preživel dve poletji (2001 in 2002). Po kratkem klicu je bila odločitev jasna, želim si videti Bol in tamkajšnjo ekipo. Pripeljala sva se v Splitsko luko in srečala enega Hrvaških tekmovalcev, ki naju je prosil za prevoz do Bola. Ob desetih zvečer smo se spuščali proti Bolu in spomini na preživele dni so mi polnili misli in me veselili. Prispeli smo v windsurf center Zoo Station, kjer sem delal in preživel dve poletji. Pričakal me je Trstika, Denis Podrug, dober prijatelj iz Splita. Popila sva nekaj travaric na stare čase in se nasmejala. Kakor takrat sva s Tino prespala kar v centru, ki je od morja oddaljen le kakih 10 metrov. Naslednje jutro sta prišla lastnika centra Toni Bulič in Oki. Popoldne je zapihal še odličen maestral in ponovno sem sproščeno odšel na morje in uprizoril manjši show za goste centra. Šlo mi je odlično in zares zadovoljen sem po dveh urah pospravil opremo, poslovila sva se in se odpeljala proti Sumartinu, kjer sva želela ujeti trajekt proti Makarski, a žal je bil premajhen in morala sva se vrniti v Supetar se vkrcati na trajekt za Splita. Izgubila sva tri ure saj sva se morala vrniti v Supetar in se peljati v Makarsko. Po štirih urah vožnje sva končno prispela v Orebič, kjer naju je pričakal organizator in nama dal sobo.

V Zoo Stationu z Okijem

Sproščeno vzdušje s Tonijem in Trstiko

Naslednje jutro pa je šlo zares, pričela se je šesta tekma Evropskega pokala. Dobro sem se počutil. Prvi dan smo izpeljali enojno eliminacijo in zaključil sem jo na dobrem tretjem mestu. Nekako pa sem čutil, da temu lahko še kaj dodam. Upal sem na veter tudi drugi tekmovalni dan. Ponovno je okoli druge ure popoldne zapihalo in tekma se je nadaljevala. Že prvi krog sem odlično odpeljal, kar mi je dalo še dodatni zagon. Potem pa je bila na vrsti borba za drugo mesto proti Andreu Rosatiju. Začel sem z odlično salto naprej in do konca petih minut sem le še dodajal dobre elemente. Ko sem se vračal nazaj na obalo sem potihem upal, da sem zmagal. Z dvignjenima rokama sem proslavil zmago in se takoj vrnil na morje, saj mi je ostajala še možnost za prvo mesto. Kljub dobri vožnji sem proti Matteu Guazzoniju klonil in tekmo zaključil na odličnem drugem mestu. Ponovil sem svojo najboljšo uvrstitev v Evropskem pokalu iz leta 2004.

Nedelja kljub dobri napovedi ni postregla z ugodnim vetrom za jadranje. Popoldne je bila podelitev nagrad in po njej sva se odpeljala proti Kopru.

Prva trojica (z leve jaz, Matteo, Andrea)

Da pa pot domov ne bi bila povsem dolgočasna so mi jo popestrili hrvaški možje v modrem. Pred časom sem dobil mail, ki je opisoval kako hrvaški policiji goljufajo z novimi radarji. Namesto, da bi izmerili vašo hitrost jo nekako vpišejo in vam jo potem želijo predstaviti, da ste vi tako hitro vozili. Potrudil sem bom mail ponovno najti in ga dodati na blog. Torej ob drugi uri zjutraj, po šestih urah vožnje, me je ustavil policaj. Zelo prijazno me je vprašal za dokumente. Kmalu pa je pristopil še njegov kolega in mi na hitro pokazal radar, kjer je pisalo da naj bi vozil 76 km/h. Ker mi je številko tako na hitro pokazal se mi je zazdelo sumljivo in spomnil sem se na mail. Prosil sem ga, če mi lahko še enkrat pokaže, ob pa se je na hitro obrnil stran in kolegu tiho povedal naj me spusti. Policaj, ki me je zaustavil me je vprašal, zakaj hočem »izmerjeno« hitrost ponovno videti povedal sem mu o mailu. Nekoliko presenečen me je vprašal koliko sem vozil in povedal sem mu, da okoli 60 km/h. Vrnil mi je dokumente in dodal, da sem prekoračil hitrost za 10 km/h in da moram plačati 500 kun, v naslednjem trenutku pa mi je zaželel srečno vožnjo. Mail, ki sem ga pred časom dobil me je rešil, policaja sta me zares želela prelisičiti. Pozor torej vsem ki se odpravljate na Hrvaško.

Počitek na dolgi vožnji

Ob štirih zjutraj sva se pripeljala domov. Naspal sem se odpisal nekaj mailov se pripravil za novo potovanje in počasi legel v posteljo. Točno 24 ur po prihodu domov, ob štirih zjutraj pa sem odrinil proti Dunaju.

Le dober teden je minil od mojega zadnjega javljanja, a občutek imam, da sem bil v Grčiji že kake dva meseca nazaj. Kakorkoli, po vrnitvi iz Turčije sem preživel doma štiri dni ali bolje rečeno devetdeset ur, če sem bolj natančen in tudi več se sliši. V soboto zjutraj sem tako okoli pete ure zjutraj odrinil iz Kopra nazaj v München, od koder sem imel letalo proti Kanarskim otokom, natančneje otoku Lanzarote. Na poti sem se moral ustaviti v Salzburgu na novem sedežu podjetja F2, kjer sem pobral še osem desk, ki jih je bilo potrebno dostaviti nekaterim mojim prijateljem iz F2 tima

Slike PWA

Vse pa ni šlo tako gladko, kakor bi si človek želel. Potem ko sem v Salzburgu pobral deske, sem se najprej zaustavil ob prometni nesreči in v koloni čakal dobre pol ure. Čas odhoda letala se je neusmiljeno približeval. Končno sem šel mimo prometne nesreče, ko se je čez le 10 km ponovno vse blokiralo. Več kakor petinštirideset minut se nisem premaknil in ko sem že mislil, da bom zamudil let, se je cesta sprostila. Skoncentriran sem po nemški avtocesti, ker ni omejitve, drvel proti letališču. Uro pred letom sem končno parkiral avto pred terminalom, če bi bil navaden potnik bi bilo vse lepo in prav, a s seboj sem imel štiri ogromne torbe (boardbage, kakor jih mi imenujemo). Porabil sem dobrih petnajst minut, da sem štiri torbe, ki so skupaj tehtale nič manj kot 210 kg, privlekel do okenc za prijavo. Počakal sem vrsto, nato pa je sledila meni že zelo dobro znana diskusija glede doplačila za mojo športno opremo, tiste štiri torbe. Še sam ne vem kako sem se uspel dogovoriti, da sem doplačal le 150 €. Ker torbe ne gredo po navadnem tekočem traku sem jim moral zvleči do okenca za posebno prtljago, ki pa je po Murphyjevem zakonu bil nadstropje višje. Ko sem oddal prtljago, je do vkrcanja na letalo ostalo le še 10 min, kar je bilo občutno premalo, da bi lahko avto odpeljal na parkirni prostor namenjen za daljše parkiranje. Spomnil sem se, da lahko pokličem in predam ključe odgovorni službi, ki poskrbi za avto. Končno je bilo vse rešeno! Usedel sem se na letalo in si mislil, pa mi je le uspelo. Letalo je krenilo proti vzletni stezi in se po nekaj sto metrih ustavil. Minilo je dobre tri četrt ure, ko je pilot pojasnil, da je prišlo do napake v enem od računalnikov letala. Povedal je, da se bomo vrnili in da naj počakamo na svojih mestih, saj naj bi napako hitro rešili. Čakali smo skoraj štiri ure, nato pa je kapetan stopil iz kabine in povedal, da mora prvič v svoji 15 letni karieri odpovedati let, saj napake ni bilo moč odpraviti. Ker sem bil že zelo utrujen in nekoliko živčen, saj se naslednje jutro začne moja prva tekma svetovnega pokala, sem nekako pozabil PIN svojega telefona. V tisti noriji sem trikrat napačno vtipkal številko in zablokiral mobitel. Le še to sem potreboval! Ob šestih zvečer so nam sporočili, da bo naš let naslednje jutro ob šestih zjutraj. Tako so nas vse napotili v hotele, seveda na stroške letalske družbe, a tu je nastala spet težava, kam z mojimi štirimi torbami. Nihče ni vedel kaj naj naredim, nato pa sem jim jaz predlagal, da izvedemo tako imenovanil late night check in, to je prijava na let, ki je zelo zgodaj. Strinjali so se, a torbe sem moral zvleči ponovno do okenc za prijavo in nato v prvo nadstropje kar je bilo skoraj 1 km razdalje. Popolnoma crknjen sem se ulegel v hotelsko sobo in v upanju, da bo letalo res vzletelo ob 6, le še zaspal.

Zjutraj je šlo vse po planu, letalo je startalo deset pred šesto in upanje je še ostajalo, da ujamem začetek tekme. Pred vzletno pisto pa se je letalo zaustavilo. Kapetan je ogorčenim potnikom pojasnil, da ne gre za okvaro temveč, da čakamo na vzletni čas, saj je bil to dodatni let. Skoraj ura čakanja mi je ubila vsakršno upanje. Z uro zamude smo končno poleteli proti Lanzaroti. Pristali smo in moj transport do plaže me je že čakal. Zmetala sva prtljago v kombi in se odpeljala, ko sem prispel na plažo se je moj krog že začel. V sekundi sem se preoblekel si sposodil opremo in odletel v morje. Naredil sem dva manevra, a vse je bilo prepozno tako, da sem izgubil. Mislim, da je bilo to moje drugo najbolj dramatično potovanje v življenju, najbolj dramatičnega pa bom kdaj drugič še opisal.

Tekma je potekala ves teden in v freestylu smo izvedli kar tri dvojne eliminacije in v vseh treh sem zasedel 17. mesto, tako da moja zamuda praktično ni vplivala na moj rezultat. Z dobrimi vožnjami sem za las zgubil proti Tatiju Fransu in Normanu Gunzlainu, ki sta zares dobra jadralca. Skupno sem tako zasedel končno 18 mesto, kar je zame v PWA freestylu (svetovnem pokalu v prostem slogu) najboljši rezultat doslej in sem z njim zadovoljen.

Nekoliko slabše mi je šlo v slalomu, ki sem se ga na tako visokem nivoju prvič udeležil. Po prvem dnevu sem bil na 21 mestu, potem pa sem iz dneva v dan delal napake in zadnja dva dni še zbolel. Na koncu sem zasedel 32 mesto, ki je v jadranju na deski še zadnje, ki prinaša točke za svetovni pokal. Potihem sem pričakoval boljšo uvrstitev, a glede na to, da je bila to prva slalom tekma na tako visokem nivoju, moram tudi s prvimi točkami biti zadovoljen.

Bolan sem se v nedeljo vrnil domov in obležal dva dni. Sedaj pa sem si že nekoliko opomogel in jutri odrinem proti Pelješcu, kjer imamo naslednjo tekmo Evropskega pokala.

Tekma na Rodosu je bila zaključena in večina tekmovalcev se je skupaj odpravilo na dolgo popotovanje do Alacatija, ki leži okoli 100 km zahodno od mesta Izmir. Ob šesti uri zjutraj (za surferje zelo zgodaj) smo se vsi zbrali v potniški luki, ki leži poleg starega jedra mesta Rodos.

Tja smo že prejšnji večer odpeljali vso opremo in zadolžili (proti plačilu) Michia Sumrederja za paznika. Nekateri so noč preživeli v diskoteki, nekateri so spali, jaz pa sem si izbral kombinacijo. Kljub kar nekaj uram spanca sem bil v luki zelo utrujen in nisem bil edini. Čakali smo kako uro, da so nam dovolili vkrcanje na velik hidrogliser, še prej pa smo morali prečkati mejo.

Ker Grčija in Turčija še vedno nimata najboljših odnosov, je kontrola na meji zelo ostra in mora biti vsak potnik na posebni listi, ki jo mora kapitan ladje dobiti nekaj ur pred odhodom. Četudi bi imel karto in nisi na listi, ne moreš potovati, to se nam je namreč zgodilo lansko leto. Na srečo je letos šlo vse po planu. Vso opremo smo zložili na prednji del hidrogliserja in nato zaspali za eno uro, kolikor vozi ladja. Pristali smo v Marmarisu, večjem obmorskem središču na jugozahodu Turčije. Na srečo so bili cariniki obveščeni, da prihaja skupina z veliko prtljage, so pa začudeno gledali vso našo prtljago. Brez večjih težav smo kupili vize in prečkali mejo.

Prišlo je do manjšega prepiranja, saj nismo uspeli v enkratnem prehodu meje znositi vse opreme, zato se nas je moralo nekaj vrniti, kar pa carinikom ni bilo všeč, a so se ob posredovanju organizatorja potovanja, ki je bil z nami, in manjšem priboljšku, ki jim ga je namenil, sprostili in nam z nasmeški na obrazih kimali. Potrebno je bilo le še zložiti vso opremo na kamion, kar pa ob znanju, ki smo si ga pridobili lansko leto, ni bila velika težava.

Posedli smo se v avtobus, ki nas je spomnil na šolske izlete, in se odpravili na šesturno pot do Alacatija. Prvi postanek je sledil že čez petnajst minut, saj smo bili vsi lačni in ker nihče ni poznal lokalne hrane, sta se ustvarila dva tabora: eden za Mc Donald’s drugi pa za Burger King. Zares zdrava prehrana za zajtrk, a po mnenju večine raje to, kot nekaj kar ne bi poznali.

Po sedmih urah vožnje smo končno prispeli v Alacati. Dober veter nas je spodbudil, da smo kljub dolgemu potovanju sestavili opremo in se odpravili na moje. Lep večerni session nam je pomagal pozabiti potovanje.

Sledila sta dva vetrovna dneva, ki smo jih izkoristili za trening. V četrtek se je začela tekma, a veter je, kakor da bi se želel poigravati z nami, ravno na ta dan popustil. Popoldne je sicer omogočil izpeljavo nekaj krogov in potem popolnoma ugasnil. Tudi napoved je bila do konca tedna slaba in se je na našo žalost tudi uresničila. Ostali smo brez uradnega rezultata, kar se v mojem športu kar nekajkrat dogodi. Organizator se je odločil izpeljati tako imenovani super session, ki je nekakšen show za publiko v šibkem vetru. Izvajali smo razne vragolije na morju in potem je publika z aplavzom izbrala tri najboljše. S svojimi idejami sem pristal na drugem mestu in si tako prislužil nov mobitel.

Po petih dnevih doma se odpravljam na Kanarske otoke, natančneje na Lanzarote, na svetovni pokal v prostem slogu (freestyle) in slalomu.